Zgodba o raku, ki uči živeti: Pogovor o boju, sprejemanju in hvaležnosti

Drugi intervju me je ponesel na sosednjo domačijo, kjer se je za štirimi stenami skrivala zgodba, ki je bila dolgo tiha, a je prišel čas, da jo slišimo. Zgodba o pogumu, notranji moči in življenjski modrosti, ki jo je draga Petra odprla z iskrenostjo in srcem. Takšne zgodbe nas učijo, da tudi v najtežjih trenutkih lahko najdemo svetlobo in smisel.

 "Vse življenje me je strah, da izgubim ljudi, ki jih imam rada. Sedaj me je postalo strah tega, da oni izgubijo mene. Tega preprosto ne bom dovolila, ne bom jim zadala te bolečine." (Petra Podpečan)

Petra Podpečan je mamica dveh čudovitih otrok: 19-letnega sina in 15-letne hčerke, ki ju šteje za svoje največje bogastvo. Ponosna je na to, kar je ustvarila, in pravi, da ji nič ne pomeni več kot njena družina. Je žena, ki ima ob sebi ljubečega in skrbnega moža, ki jo je med boleznijo držal za roko in ji bil največja opora, prav tako kot otroka. Petra je preprosta, kmečka in delavna ženska brez maske na obrazu, takšna, kot je. Rada potuje, uživa v hribih in gozdovih, narava ji je posebej pri srcu.

Ko sva sedla za mizo v kuhinji, kjer je prijetno dišalo po sveže skuhani kavi, je v zraku visel občutek miru. Toda v Petrih očeh se je videlo, da je pot, ki jo je prehodila, polna preizkušenj. Njene roke, nežno sklenjene na mizi, so govorile o delavnosti, glas pa o trdni volji. Z nasmehom, ki je bil hkrati topel in nekoliko utrujen, je sprejela prvo vprašanje.

1. Kako se spominjaš časa, preden si izvedela za diagnozo? Kakšno je bilo tvoje življenje takrat?

Danes sem preprosto drugačna oseba, kot sem bila pred sedmimi leti, preden sem zbolela. Lahko rečem, da me je življenje veliko naučilo o bolezni in o meni sami. Pred boleznijo sem bila tista ženska z načeli, ki je imela vse pod kontrolo, vse je moralo biti po pravilih. Otroci, šola, delo, pospravljeno ... res sem bila preveč perfekcionistka, priznam. Zdaj pa sem se naučila, da v življenju niso samo pravila in da je treba uživati v vsakem trenutku. Ni treba, da je vse vedno popolno, pravzaprav mora biti včasih tudi malo narobe, da je življenje polno.

Pred boleznijo sem dajala preveč na mnenje drugih in pogosto sem govorila: »Jaz zmorem vse.« Ne zato, da bi to dokazovala drugim, ampak sebi. Danes pa vem, da to ni res. Človek ne zmore vsega, le dela se, da zmore, ali pa hoče nekomu nekaj dokazati. Vedno hiteti, vse mora iti po načrtih, a življenje je kratko. Takrat tega nisem razumela, nisem se ustavila.

In ko te nekaj ustavi, kot je bolezen, te to tudi nauči, da moraš najprej poskrbeti zase. Prej sem vedno dajala sebe na zadnje mesto: otroci, mož, prijatelji, sorodniki, jaz pa sem vedno šla na konec. Pa to ni prav. Če mama ni dobro, tudi otroci niso, če žena ni dobro, tudi mož ni. Zato moraš najprej poskrbeti zase, potem lahko šele za druge. Če si ti srečen in zdrav, bodo srečni tudi tisti okoli tebe.

2. Se spomniš tistega trenutka, ko si izvedela, da si zbolela? Kako si se počutila?

Najprej moram povedati, da sem že pred diagnozo veliko sanjala o umazani, deroči vodi. Sanjala sem, kako me ta voda odnaša, kako narašča in me potiska. Te sanje pomenijo bolezen, zato so mi že takrat dajale vedeti, da nekaj ni v redu.

Ko sem šla na preiskave, je zdravnica rezultate dobila že v petek, ampak me ni hotela takoj obremenjevati, ker je bil takrat velikonočni vikend. Počakala je do torka po praznikih in mi takrat povedala diagnozo. Tistega trenutka se bom spominjala, kot da se je zgodil včeraj, saj takšnih stvari nikoli ne pozabiš.

Čeprav sem globoko v sebi že vedela, kakšna bo diagnoza, nisem brala ničesar na internetu. Vedela sem, da nekaj ni v redu, ker prej sem bila polna energije, nikoli utrujena, pripravljena na vse. Potem pa je začelo vse padati, nisem več zmogla delati kot prej, bila sem utrujena, spala nisem prav dobro, pogosto sem se zbujala zaradi močnega potenja.

Ko sem izvedela za diagnozo in mi je zdravnica potrdila rezultate, sprva to zame ni bil šok, saj sem že vse slutila globoko v sebi. Povedala je diagnozo »rak«, nakar so sledili napotki za onkološki center, konzilij in vse to. Vse sem dojela dokaj pozitivno, nisem se pretirano bala. Mislim, da še nisem želela sprejeti resnice. 

Zdravnica me je vprašala, če sem v redu, če se bom lahko sama odpeljala domov, saj sem se sama pripeljala k njej. Takrat sem pomislila, da sem pripravljena, ampak med vožnjo domov me je prešinil močan strah. Tako močan, da sem po celotnem telesu začutila, kako mi razbija srce, začela sem se tresti, težko dihati, morala sem se ustavila nekje med Velenjem in Vinsko Goro. Začela sem jokati na glas. Takrat sem se zjokala kot otrok, ki joče na ves glas.

Doma sem se bala, da me bosta otroka videla jokati in da bo to zanju pretežko, zato sem se morala najprej zjokati na polno, dati ven ves ta strah, preden sem lahko povedala, da imam raka. Prva oseba, ki sem ji povedala, je bila moja sestra Mirjana. Njej sem zaupala, da imam raka, da me je strah, in da ne vem, kako naj povem otrokoma in družini.

Takrat sem se zjokala, potem pa sem se pomirila, zadihala in si rekla: »To moraš prebroditi, skozi to moraš iti.«

3. Kaj ti je bilo na začetku najtežje? Kako si zbrala pogum, da si šla naprej?

Najtežje mi je bilo povedati otrokoma. Takrat sta bila stara komaj 7 in 12 let. Nisem vedela, kako jima to povedati, kako bosta to sprejela in kako bosta začela o tem razmišljati. Bala sem se tudi, kakšne posledice jima lahko pustim, če jima povem, pa tudi če jima ne povem.

Nisem pa človek, ki bi skrivala resnico ali lagala. Rada imam odprt odnos v družini, da sedimo za mizo in se pogovorimo. In to smo morali narediti, morali smo se pogovoriti, nisem hotela skrivati. Skrivanje resnice ni odnos. Družina mora stati skupaj, to je bilo zame najpomembnejše.

Največji strah pa so bile kemoterapije. Ves čas sem jih imela v glavi, že od samega začetka, od diagnoze naprej do operacije. Rekli so mi, da morda kemoterapije ne bodo potrebne, da bodo obsevanja verjetno, ampak šele po operaciji so dobili izvide bezgavk in potrdili so, da so bezgavke pozitivne. Takrat so mi rekli, da bom morala na obsevanje, še večji šok je bil, ko so dodali kemoterapije.

Spominjam se, kako sva z možem Gregom šla iz bolnice, ko je prišel doktor Kobal in rekel: »Žal boste morali na onkološki oddelek.« Ko sem prišla tja do zdravnice, pa sem bila popolnoma nepripravljena. Zato bi danes svetovala vsakomur, ko izveš, da greš na onkološki oddelek, imej nekoga poleg. Jaz sem tja šla, kot da grem na običajen pregled, pa ni bilo tako.

Zdravnica je začela govoriti, jaz pa nisem imela nobenega pripravljenega vprašanja. Ko je začela razlagati, sem že skoraj pozabila vse napotke in potek zdravljenja, ko pa je rekla »kemoterapije bodo«, mi je zameglilo spomin. Takrat sem obnemela in nisem slišala ničesar.

Takrat bi bilo res bolje, da bi bil Grega zraven, da bi on poslušal, kaj je povedala. To je bil zame drugi največji trenutek šoka.

Ko sem prišla iz onkološkega oddelka, sem se zlomila in povedala Gregu, da bodo kemoterapije, česar sem se najbolj bala.

Pred tem nisem imela takšnega strahu, niti med operacijo, ki je trajala šest ur. V bolnišnici sem bila 14 dni, nisem mogla hoditi zaradi poškodovanih živcev na nogi, ko so mi odstranili bezgavke. Hodila sem z berglami, ker ena noga ni delovala. Okrevanje je bilo hudo, ampak me ni bilo strah, ker sem vedela, da so odstranili, kar mi je predstavljalo največjo grožnjo v telesu. Strah me je bilo šele, ko sem izvedela za kemoterapije.

4. Ko si omenila, da si se najbolj bala kemoterapij, ali bi lahko rekla, da je takrat razum malo odpovedal zaradi strahu? Saj si verjetno že veliko slišala o kemoterapijah in zato se jih ljudje tako zelo bojijo, kajne?

Ja, absolutno! Rak je pogosto predstavljen kot neka grožnja, kot smrtna obsodba, kar pa ni res in prav. To bi morali odpraviti, saj rak ni vedno smrt. Rak je bolezen, ki je ozdravljiva ali pa žal včasih ne. Veliko je primerov, ko se pozdravi, seveda tudi nekaj, ko ne, tako kot pri vsaki bolezni.

Enako je s kemoterapijami, saj si jih predstavljajo kot nekaj groznega: izpadanje las, obrvi, bruhanje, slabost in vse to. Pri meni je več težav povzročilo obsevanje, ker sem imela ožgano trebušno votlino, zato lahko rečem, da mi je obsevanje pustilo več posledic. Kljub temu sem se kemoterapij bolj bala. Vedno sem slišala, da so grozne, da so nekaj strašnega, da ti lahko pustijo trajne posledice. Ja pustijo, prav tako kot obsevanje in marsikatero drugo zdravljenje.

Pri samih kemoterapijah pa je zelo različna tudi njihova sestava. Pri meni so bile počasne, trajale so tudi po šest ur, in mi pri tem lasje niso izpadli. Obstajajo tudi hitre, ko ti tekočina hitro steče v telo, in takrat pride do velikega šoka za telo. Takrat ti lasje izpadejo.

Kemoterapija torej ni vedno tako strašna grožnja, kot jo predstavljajo. Nekatere so manj agresivne in nimaš prav nič hudega, druge so bolj počasne in pustijo določene posledice, kot so slabost, bruhanje in tisti občutek železa v telesu. Ampak ni bil tisti grozni bavbav, kot sem si ga predstavljala. Vsaj zame ne, pa čeprav so se pri meni pojavile močne slabosti, bruhanje in zavračanje hrane.

Ljudje pa pogosto gledajo na vse to kot nekaj slabega, kot grožnjo. V resnici, ko potegneš črto, ni vse tako strašno. Prvo pravilo, ki sem si ga dala, je bilo, da se ne smem smiliti sama sebi. Večkrat sem si rekla: »Bom šla skozi to, premagala bom, čeprav me je strah.« Grega je bil včasih bolj prestrašen in žalosten kot jaz. Jaz pa sem verjela vase, da bom ta maraton pretekla, da bom šla do konca in zmagala.

Težje pa je za tiste ljudi ob sebi. Oni trpijo, ker te gledajo, kako ti je slabo, kako bruhaš, kako tvoje telo ni več tvoje, pa ti ne morejo z ničimer pomagati. Zato so največ trpeli moji otroci, Aljaž in Neja, Grega, moji starši, tast in tašča, ljudje, ki me imajo radi.

Spomnim se, ko sem prišla domov z zdravljenja in je Neja pritekla iz hiše ter rekla: »Mamica, ne hodi v hišo, skuhala sem klobase, smrdelo ti bo, bruhala boš, ne vstopaj!« in to povedala z solzami in strahu v očeh. To boli, bolj kot zdravljenje, ko vidiš otroški strah za starše. Tako se je psihično pripravila, da jaz ne smem v hišo, ker bom takoj imela slabost in bom bruhala.

Najtežje je bilo gledati ljudi, ki so jokali zaradi mene. Nikoli pa nisem marala in še danes ne maram besede »boga si«. Nisem bila boga, le življenje me je peljalo v to, da sem zbolela, in bilo je treba iti skozi to in iz tega priti ven.

Težko je gledati ljudi, ki ti želijo pomagati, pa ti ne morejo. Zdravljenje je bilo res težko, a na koncu šteje volja.

5. Kdo ti je bil takrat največja opora? So bili ob tebi ljudje, ki so znali samo poslušati?

Največja opora mi je bil zagotovo Grega. V službi si je uredil, da je lahko prej odšel, da me je vsak dan vozil v Ljubljano na obsevanja in kemoterapije. Čakal je z mano tudi po šest ur, me nato pripeljal nazaj domov. To je res največja opora, ki jo lahko imaš. Imeti ob sebi nekoga, ki te vozi, čaka in stoji ob strani. To je bilo bolj dragoceno, kot da bi šla sama, z reševalci, in čakala ure in ure po bolnišnicah.

V drugi vrsti so bili moja otroka, moja starša, sorodniki, Gregorjeva starša in prijatelji.

Par prijateljic mi je vedno stalo ob strani. Vedela sem, da jih lahko pokličem, kadar sem imela krizo. Prijateljica Petra Kos je bila izjemna podpora, ki si je vedno vzela čas, da me posluša.

Vsak si je vzel čas in prisluhnil, kar sem zelo cenila. Vendar pa mi po tistem prvem mesecu zdravljenja ni ustrezalo veliko obiskov in ljudi, ki so me gledali, kot da se jim smilim. To mi ni dajalo moči.

Moč sem črpala iz tega, da sem sama lizala rane, celila sebe in ko sem bila pripravljena, sem se tudi o tem odprto pogovarjala.

Imela sem ljudi, ki so me znali poslušati, in to mi je ogromno pomenilo.

6. Kako si doživljala zdravljenje? Se je zgodilo kaj, kar te je presenetilo ali ti posebej ostalo v spominu?

Je bilo kar nekaj takih trenutkov. Spoznaš veliko ljudi, ki ti delijo podobne zgodbe, pa tudi tistih, ki ti pomagajo. Na primer, ko sem bila v UKC v Ljubljani operirana, mi je prijateljica preko druge prijateljice omogočila, da je v sobo prišla zaposlena, ki je pri teh operacijah prisotna in se z mano pogovarjala o posegu, bolezni, okrevanju po operaciji. Ponudila mi je pomoč, če bom kadarkoli karkoli potrebovala, predvsem me je pomirila. Takšni trenutki, ko ti ljudje priskočijo na pomoč, so res dragoceni, tudi če je le ena beseda, ki ti jo nekdo reče, je to že ogromno.

Veliko je bilo posebnih trenutkov, pa se jih trenutno ne spomnim, a vem, da jih je bilo veliko, takrat sem si rekla, da ni vse tako črno. Koliko lepih stvari in trenutkov se zgodi, kolikšno podporo in dobroto dobiš. Če si srčen in verjameš v dobro.

Z Gregom sva se veliko hecala, da imava izlete v Ljubljano, saj me je po kemoterapijah vedno peljal k Jurmanu na kosilo, trudil se je, da bi lahko vsaj nekaj pojedla. Ta najina mala rutina je bila nekaj, kar bova za vedno nosila v lepem spominu, zato niso bili samo težki trenutki, ampak tudi lepi.

Še vedno si govorim, da ko te življenje pripelje do takih preizkušenj, moraš vedno najti nekaj dobrega, nekaj lepega. Dokler najdeš lepe stvari v slabih, lahko pričakuješ tudi dobre rezultate. Pomembno je, da se ne obešaš na slabe stvari, ker okoli tebe je veliko dobrih stvari in trenutkov, ki ti dajejo moč.

Po zdravljenju sem rada hodila v gozd z mojo psičko Ronjo, kjer sem se sproščala in predihavala. Ronjo sem dobila ravno v času bolezni. Ko sem prišla iz zdravljenja iz Onkološkega domov, sem počivala pod lipo na ležalniku, takrat je ona skoraj vedno prišla do mene in položila glavo na moj trebuh, kot bi me zdravila ali tolažila.

7. Kaj pa si o sebi ugotovila v tem času? Se ti zdi, da te je bolezen v nečem spremenila?

Ja, bolezen me je zelo spremenila. Sama pravim, da ko zboliš, te življenje spomni, da nečesa ne delaš prav, da je to lahko nekakšno opozorilo. Ko greš skozi takšno preizkušnjo, se začneš spraševati, ali ni morda treba iti po drugi poti. Mogoče ni cilj tisti perfekcionizem, ki sem ga prej imela, ampak je pomembno, da sebe postaviš na prvo mesto. Da začneš drugače gledati na življenje.

In ja, spremenila sem se na bolje. Začela sem bolj ceniti prave vrednote: kaj je v življenju res pomembno. To je zagotovo zdravje, pa tudi sreča, notranji mir, sproščenost, brez nepotrebnega pritiska »moram to in to zdaj narediti«. Če boš pripravljen, boš lahko nekaj naredil danes, če ne danes, pa jutri.

Zelo mi je pomagala narava. Vsak dan sem hodila v gozd, dihala, se zjokala, nato pa se vračala polna energije in miru. Sama s sabo sem bila srečna ravno tam, v naravi, ne znotraj štirih sten.

Po zadnji kemoterapiji sem celo prosila zdravnico na onkologiji, če lahko grem na morje, in rekla je: »Pojdite.« Takrat sem bila najbolj srečna, takoj po kemoterapiji sem sedla v avto in odšla na morje. To je bilo zame najboljše zdravilo.

Zdravnica mi je rekla, da če sem pomirjena, potem naj grem, seveda pa moraš biti previden in skrbeti zase. A najpomembneje je bilo, da sem bila z družino na poti, ob borovcih, ob morju, tam sem našla svoj mir in moč.

Čeprav so ostale posledice operacije in zdravljenja, je potrebno z njimi živeti, se naučiti, kako lažje premagovati ovire in v življenju iti naprej, nikoli nazaj.

8. Kdaj si začela razmišljati o alternativnih načinih pomoči in ali si imela kakšne rituale oz. navade, ki so ti pomagali ostajati mirna in močna?

Alternativo sem začela uporabljati že takoj na začetku, še pred operacijo sem začela z različnimi metodami, ki sem jih lahko naredila sama na sebi. Že takrat sem iskala načine, kako si pomagati, da se telo začne samo zdraviti. Operacijo sem čakala en mesec, ker je bil obseg bolezni kar zapleten, v tem času sem uporabljala konopljine svečke in smolo, kar je zaustavilo rast tumorja in hkrati izboljšalo moje počutje, nisem bila več tako zaspana in napeta.

Pomembno mi je bilo, da nisem samo čakala, ampak sem nekaj aktivno naredila zase. Poleg tega sem pila različne čaje, kot je regratov čaj, in poskusila še veliko drugih alternativ. Vedno sem verjela, da morata medicina in alternativa iti z roko v roki, da je zdravljenje celostno in lažje.

Po bolezni sem šla tudi v šolo naravnega zdravljenja v Ljubljano, kjer sem se učila pri Bebi Splichal. To je bila triletna šola, kjer smo enkrat na mesec dva dni spoznavali zelišča, Bachove cvetne esence, meditacije, reiki, jogo, ajurvedo, prehrano in drugo. Tam sem dobila ogromno znanja in utrdila stvari, ki sem jih že čutila v sebi. Naučila sem se meditirati in pomiriti sama sebe.

Narava je bila in je še vedno moja največja alternativa in moč. Vsak dan sem hodila vsaj eno uro v gozd, kjer sem se predihavala, zjokala in se nato vračala polna energije. To je bil moj osebni prostor, kjer sem bila srečna, ne med štirimi stenami, ampak v gozdu.

Uporabljam tudi šamanski boben, ki mi ga je podaril šaman. Ko začutim potrebo, zabobnam in me vibracije pomirijo. Občasno imam tudi obrede, prižgem kakšno palčko, glasbo za pomirjanje in se umirim. Trenutno tega ne potrebujem več tako pogosto, ker sem se naučila, kako živeti s tem in ohranjati mir.

9. Kako se je s to izkušnjo spremenil tvoj odnos do svojega telesa in ženskosti? Kaj danes najbolj ceniš v življenju in kaj ti prinese občutek miru ter hvaležnosti?

Seveda se je moj odnos do telesa in ženskosti zelo spremenil, saj sem postavila sebe na prvo mesto. Rada se imam takšna, kot sem. Zunanjost je samo embalaža, medtem ko ima duša več življenj. Zdaj sem zelo zadovoljna sama s sabo, medtem ko sem se pred boleznijo pogosto obremenjevala s tem, kako izgledam.

Res je, da pazim na svoje zdravje, da se dobro počutim in delam na kondiciji. Vsakodnevno vadim, predvsem zaradi otekanja nog, ker nimam bezgavk. Ne obremenjujem se več s tem, kar drugi rečejo, ne razmišljam, ali bom komu všečna, ne obremenjujem se s tem, kaj drugi mislijo o meni.

Zdaj hodim na telovadbo, redno delam jogo, posvečam čas sebi, družini in prijateljem, kar prej nisem počela ali pa zelo redko. Ta izkušnja me je naučila, kako pomembno je dati sebe na prvo mesto in kako je treba živeti bolj sproščeno in z več ljubezni do sebe.

Najbolj v življenju danes cenim to, da se dobro počutim, da ni strahu in da sem pomirjena. Največji mir in hvaležnost mi prinaša sreča v družini, da se imamo radi, da se lahko vsi skupaj usedemo za mizo, se pogovarjamo in delimo ta čas. To je tisto, kar me res osrečuje in napolnjuje z notranjim mirom.

10. Se ti je v tem obdobju spremenil pogled na smrt? Kako gledaš na spontanost manifestacij v času bolezni?

Meni se pogled na smrt ni spremenil, saj me nikoli ni bilo strah umreti. Nikoli nisem razmišljala o smrti, niti ko sem bila bolna. Čutila sem, da v tistem trenutku, ko sem se soočala z boleznijo, ni mogoče, da bi umrla.

Vedno pravim, da ko pride tisti čas, ki je človeku namenjen, ga ne moreš izbrisati ali spremeniti. Smrti nisem nikoli gledala kot na nekaj groznega ali strašljivega, zato se moj pogled nanjo ni spremenil.

Glede manifestacij, da, mnogi ljudje, ko izvejo za diagnozo, spontano začnejo razmišljati in govoriti, da bodo umrli, kar seveda lahko vpliva na potek njihovega zdravljenja. Jaz sem se temu na začetku izognila z mislijo: »Jaz bom premagala to, jaz bom šla čez to.«

Verjamem, da ko si nekaj srčno želiš, si to tudi manifestiraš in to postane tvoj cilj, ki ga lahko dosežeš. Seveda sta strah in negativno mišljenje tisto, kar nas lahko odvrne od tega cilja. Sama sem si mnogo stvari manifestirala in so se zgodile tako, kot sem si želela.

Seveda ni enostavno, še posebej, ko gre za težje diagnoze, ampak prav zato je pomembno ostati pozitiven in iskati dobre stvari, saj nas to krepi in daje upanje.

11. Za na konec pa bi te vprašal: če bi danes srečala nekoga, ki je ravno izvedel za podobno diagnozo, kaj bi mu povedala iz srca?

Iz srca bi mu povedala, da ni vse tako črno, kot se na začetku zdi. Da ne sme kar takoj obupati, ne sme vreči puške v koruzo. Ta diagnoza je opomnik, ki nas lahko preusmeri na boljšo pot.

Povedala bi mu, naj verjame vase in v svojo moč, ker že samo s tem, da verjame in se bori, naredi polovico poti do ozdravitve. Že med zdravljenjem bo življenje postopoma postajalo lepše in lažje, samo treba je vztrajati in si dovoliti upati in verjeti vase.

 

Draga Petra, iskrena hvala, da si svojo pot in izkušnjo delila z nami.

Njena zgodba nas opominja, da bolečina ni konec, temveč začetek novega poglavja, kjer se lahko prebujata moč in upanje. Hvala tudi vam, dragi bralci, ker ste odprli svoje srce in prisluhnili. Vsaka deljena zgodba nas bogati in nas skupaj vodi k večji modrosti in sočutju.

"Tudi v najtežjih trenutkih se lahko naslonimo
na življenje in začutimo, da nas nosi."