Moje prvo leto življenja skozi mamine oči

V prvi objavi (Dvakrat rojen) sem spregovoril o sebi. O rojstvu in tišini, ki ostane, ko nečesa pomembnega dolgo ne znaš povedati.

Tokrat sem želel pogledati še skozi oči mame. To je pogovor o strahu, ljubezni in tistih majhnih trenutkih, ki dajo moč, ko je vse negotovo.

Moja mama ne govori veliko, a ko spregovori, govori iskreno. Zato to ni le intervju ampak je naša zgodba.

Skupaj v zgodbi, ki je najina.

🧡 1. Začniva čisto na začetku 🧡

Mami, a se spomniš dne, ko sem se rodil? Kaj ti je najprej šlo skozi glavo?

Seveda se spomnim. Bila je sončna sobota, 14. junij 1997. Porod je bil zelo težak. Bil si šibek, modrikast in zajokal si hripavo. Sprva so mislili, da si samo utrujen od poroda. A zjutraj mi je zdravnica povedala, da so ti naredili rentgen srca in da gre najverjetneje za prirojeno srčno napako. Rekla je, da boš premeščen na pediatrično kliniko v Ljubljano.

Kdaj si začutila, da nekaj ni čisto v redu?

Ko so že vse mamice dobile svoje dojenčke, tebe pa ni bilo ... Takrat sem začutila, da nekaj ni prav. Sesul se mi je svet. Spomnim se, da sem veliko jokala. V Ljubljano so te odpeljali brez mene in to mi je bilo najtežje. Še danes me zaboli, da so me ločili od tebe.

Kako si doživljala vse tiste prve dni, ko so ti zdravniki razlagali, kaj se dogaja?

Ati in moji starši so ti prve dni nosili mleko v Ljubljano, saj si bil prešibak za dojenje. Ko so ti tam naredili vse preiskave, so sprva predlagali operacijo v Ljubljani. Potem pa je zdravnik Tomaž Podnar predlagal, da greš v London, ko boš imel vsaj 5 kilogramov. A ker si bil zelo krhek, si jih dosegel šele pri osmih mesecih. V teh mesecih si večino časa preživel v bolnišnici. Jaz sem te obiskovala skoraj vsak dan, čez vikend pa sta prišla tudi sestrica Nina in ati Vojko. Pogosto tudi dedi Feliks in oma Anica.

✈️ 2. O odhodu v London ✈️

Kako si izvedela, da bova morala v tujino? Kakšen šok je bil to zate?

Ko so mi povedali za operacijo v tujini, me je najbolj skrbelo, kako se bom tam znašla. Nisem znala angleško in bala sem se, kako se bom sporazumevala. A ko gre za otroka, človek v sebi odkrije moč, ki si je prej sploh ne predstavlja.

Je bil strah večji kot upanje ali obratno?

Strah je bil velik. Ampak bilo je tudi upanje, da boš končno lahko zaživel.

Se spomniš dneva, ko smo odpotovali? Kako si se počutila na letalu, v neznano?

Ja, seveda. Bila je zopet sobota, 14. februar 1998 moj rojstni dan. Ta 14. nas vseskozi spremlja.  Z nama je potovala moja sestrična Katjuša. Ljudje so na letalu spraševali, kam potujeva s tako majhnim otrokom. Ko sva povedali, kam greva in zakaj, so lepo poskrbeli za nas. Celo presedli so nas, da se niso tako zelo slišali motorji letala. 

🏥 3. O bolnišnici, ljudeh in občutkih 🏥

Kako si doživljala bolnišnico, zdravnike, vso tisto okolje?

Že prvi večer so ti ponovno naredili vse preiskave. V ponedeljek si imel operacijo na odprtem srcu. Spomnim se, da sem te lahko sama nesla do operacijske sobe. Operacija je trajala pet ur. Ko je kirurg prišel iz operacije, je rekel, da si bil pravi borec, da si zdržal in da so lahko popravili vse, kar je bilo narobe.

Kaj ti je v tistih dneh največ pomenilo, kakšna malenkost, gesta, človek?

Največ mi je pomenilo, da nisem bila sama. Da je bila z mano Katjuša. Bila je moj tih steber. Takrat nisem veliko jokala, samo čakala sem, da te zopet vidim.

Si si dovolila jokati? Si kdaj rekla: »Tega ne zmorem več?«

Ko sem bila s tabo, nisem jokala. Jokala sem tiste dni, ko si bil sam v Ljubljani. Še danes ne vem, zakaj nisem smela biti ob tebi. Verjetno tega nikoli ne bom zares prebolela. Nikoli pa nisem pomislila, da česa ne bom zmogla. Ljubezen do otroka je nekaj posebnega, v meni je bila samo ena misel, "da ozdraviš in boš lahko živel čim bolj normalno življenje."

💬 4. O ljudeh, ki so bili ob tebi 💬

Katjuša je bila s teboj. Kaj ti je pomenila njena prisotnost?

Katjušina prisotnost mi je pomenila varnost. Bila je moj tihi steber, nekdo, ki me je razumel, me pomiril in mi pomagal, ko je bilo najtežje.

Kako si doživljala očeta, Nino, družino doma? Je bilo težko biti ločena od njih?

Seveda mi ni bilo lahko pustiti doma najino Nino, ki je imela komaj pet let. Takrat je bila deležna manj, in mislim, da je zaradi tega že zgodaj postala samostojna. Danes pa je prav zaradi tega zrasla v čudovito in sočutno mamico. Lahko mi je bilo vsaj malo lažje, ker smo živeli skupaj z mojimi starši v isti hiši, ki so nam pomagali, kolikor so le mogli. In imela sem to srečo, da nam je bil ati Vojko ves čas v oporo.

V bolnišnici sem slišala tudi drugačne zgodbe mamic, ki so ostale povsem same z bolnimi otroki. Zato sem bila še toliko bolj hvaležna, da nisem bila sama.

So ti ljudje v tistem času postali bližje ali bolj oddaljeni?

Ljudje so se odzvali zelo različno. Nekateri so mi postali še bližji, drugi so se nekoliko odmaknili. A nikomur nisem nič zamerila. V takih situacijah marsikdo ne ve, kako naj pristopi, kaj naj reče, zato se raje umaknejo.

Kljub vsemu imam iz tistih časov večinoma le pozitivne izkušnje in to šteje največ.

⏳ 5. O času po vrnitvi ⏳ 

Kako si se počutila, ko smo se vrnili domov?

Trinajsti dan po operaciji smo se vrnili domov. Bila sem presrečna, da je operacija uspela in da boš lahko normalno živel.

Kdaj si prvič začela verjeti, da bo vse res v redu?

Že v bolnišnici, ko so mi zdravniki povedali, da boš lahko živel povsem normalno. Resda ne boš vrhunski športnik, a najpomembneje je, da boš lahko hodil, se igral, živel polno življenje, celo hodil v hribe.

Kaj ti je še dolgo ostalo v telesu, v spominu?

Najbolj se spomnim trenutka, ko so te po operaciji pripeljali iz operacijske sobe. Imel si tako lepe, rdeče ustnice prej pa so bile vedno modrikaste. Ta podoba se mi je močno vtisnila v srce.

💭 6. Z današnje perspektive 💭

Ko danes gledaš nazaj, kaj ti je ostalo najbolj živo?

Najbolj živo ostajajo občutki: strah, upanje, ljubezen. In neizmerna hvaležnost, da se je vse obrnilo tako, kot se je.

Če bi danes srečala tisto mamo iz leta 1998, kaj bi ji rekla?

Rekla bi ji: »Bodi močna. Vse bo še dobro.« Res bo.

Kaj ti pomeni dejstvo, da lahko danes govoriva o vsem tem skupaj?

To mi pomeni največ. Lahko bi se končalo drugače, a danes sediva skupaj in se o tem pogovarjava. Ni bilo lahko, ampak zdaj sem srečna in ponosna. Dolgo časa ti ni bilo prijetno poslušati teh zgodb, ko si bil majhen. Zato mi je še toliko več vredno, da danes lahko skupaj gledava nazaj.

Ta pogovor je bil zame nekaj posebnega. Ne le zato, ker gre za mojo mamo. Temveč zato, ker sem jo poslušal z ušesi odraslega človeka, ki danes razume več in zna biti hvaležen.

Hvala, mami. In hvala vsem, ki prebirate te besede.