Življenje, smrt, karma in iluzija principa brezpogojne ljubezni

Tokrat me je pot popeljala v Ljubljano, kjer sem obiskal svojega prvega duhovnega učitelja in regresoterapevta, Romana Černeta. Če ste v prejšnjem zapisu (Potovanje, ki mi je spremenilo življenje) brali o moji poti do prve regresoterapije, je zdaj pravi trenutek, da spoznate človeka, ki mi je odprl vrata v razumevanje duhovne dimenzije življenja.

Za mnoge je Roman terapevt, za nekatere prijatelj, zame pa predvsem nekdo, ki me je usmerjal, ko sem prvič stopal v globine svoje notranjosti. Najin pogovor ni bil le intervju – bil je trenutek učenca in učitelja, bil je dialog duš, ko se čas ustavi. Skozi svoje besede je Roman delil izkušnje, modrost in spoznanja, ki jih je nabral na svoji poti, meni pa je podaril nekaj, kar presega besede: občutek, da je duhovna rast predvsem pot vračanja k sebi.

 

1. Kdo je danes Roman Černe?

Z današnjim pogledom in prehojeno potjo življenja lahko rečem, da sem predvsem duhovno bitje svetlobe na poti nabiranja človeških izkušenj in spoznavanja principov karme. Iz zemeljskega vidika sem tudi oče treh otrok, ki jim skušam pokazati pot k notranji svobodi.

Že drugo desetletje se skozi regresijo in regresoterapijo vedno bolj skušam dotakniti višjih resnic življenja in smisla našega bivanja in obstoja. Rad spoznavam ljudi, njihove zgodbe in usode, saj za vsako zgodbo stoji karma posameznikov, njihovih družin, prijateljev, okolja v katerem živijo.... Skozi lastno prehojeno pot sem tudi spoznal, da vsak, ki vstopi v naša življenja, pride z razlogom in namenom, da nam da določeno karmično lekcijo.

2. Kdaj se je zgodilo tvoje duhovno prebujenje? Kaj ti je prineslo spremembo v razmišljanju o smislu našega bivanja? Kakšna je bila tvoja pot?

Več prelomnic je bilo na prehojeni poti življenja. Prva večja je prišla pri devetnajstih letih, ko sem odšel v jugoslovansko armado v Prištino na Kosovo. Tam sem bil štirinajst mesecev in to obdobje je bila prava šola življenja. Prvič daleč od doma in brez staršev sem se naučil samostojnosti, discipline, multikulturnosti takratne domovine, spoprijemanja z zahtevnimi pogoji vojaškega drila in tega, da je notranja svoboda zelo dragocena.

Potem sem končal Fakulteto za socialno delo. Nekako po zaključku šolanja se je z vstopom v službo začel ciklus karme mojega življenja, ki je tesno povezan s številnimi neuresničenimi partnerstvi. To obdobje je trajalo približno štiri desetletja.

Karma prehojene poti tega dolgega obdobja je povezana z enim od preteklih življenj izpred petsto let. Takrat sem se rodil v kraljevsko družino v arabskem svetu kot prestolonaslednik. Oče je določil in odločil, s kom se bom poročil in tudi ločil.

Ker prva žena ni mogla roditi otrok, sem se moral prvič ločiti in znova poročiti. Druga žena je rodila dve hčerki, a ker ni bilo sina, ki bi postal prestolonaslednik, sem se moral ponovno ločiti in znova poročiti. Tudi tretja žena ni rodila otrok. Znova ločitev in ponovna poroka. Šele četrta žena je rodila sina, ki je postal prestolonaslednik.

Karma, ki je nastala pred petsto leti, se je vrnila v današnje utelešenje. Razlika v primerjavi s preteklo karmo je bila, da smo jaz in moje bivše sopotnice sami odločali o poti naših današnjih življenj. Pri meni se moji današnji starši niso vmešavali v osebne odločitve s kom bom živel ali ne živel. Moja pokojna mama Olga se je nekoč pošalila, da ima dva sinova pa je bila že na petih porokah.

V današnjem življenju so takratne ženske vstopale v moje življenje v nasprotnem vrstnem redu, ponovno sem bil deležen več porok in tudi ločitev. Veselje in žalost, dva nasprotna pola sta bila stalnica tega obdobja. Dolgo časa nisem mogel razumeti, zakaj ne morem tako kot drugi imeti družine in srečnega dolgotrajnega partnerstva. S pomočjo številnih regresij sem spoznal svoj karmični vzorec in pridobil zavedanje o principu delovanja karme.

Danes vem, da je bila vsaka ženska, ki je vstopila v moje življenje učiteljica, s katero sem izravnaval karmični vzorec preteklih utelešenj. Ena me je učila kako iz maminega sina postati moški, druga kako postati oče, tretja mi je prinesla v življenje duhovno knjigo in dokončno duhovno prebujenje, s četrto sva skupaj gradila notranji mir. Ob njih sem se učil potrpežljivosti, sprejemanja, odpuščanja, kaj pomeni družina in še marsikaj drugega. Vse so bile ogledala mojih lastnih nerazrešenih karmičnih zank. V njihovi družbi sem izživel lastno in skupno karmo, ter spoznal, da sta sprememba in nevezanost stalnica moje življenjske poti.

Vir fotografije: https://pixabay.com/illustrations/crossroads-person-path-misty-9370980/

3. Kako se spominjaš trenutka, ko je umrl tvoj oče? Kaj ti je takrat prinesla ta izkušnja in kako te je usmerila na pot duhovnega iskanja?

Prezgodnja očetova smrt je prišla v triintridesetem letu starosti in predstavlja mojo drugo veliko prelomnico. Takrat sem prvič dojel, da smrt ni konec poti, ampak samo prehod v višje stanje zavesti. V tistem obdobju so začeli v moje življenje vstopati duhovni učitelji. Najprej dr. Zaghet Andrej, psiholog in psihoterapevt iz Trsta, ki je v začetku novega tisočletja že izvajal regresije. Pri njem sem naredil prve regresije in prišel do spoznanja, da smo več kot fizično telo. Zavedanje, da smo kot duše nesmrtni je bilo veliko spoznanje tistega obdobja življenja.

V tistem času sem začel tudi z meditacijami v Oshojevi meditacijski skupini v Ljubljani, ki jo še vedno vodi moja dobra duhovna prijateljica Elena Jenček. Elena je tudi kranjo-sakralna terapevtka. Njene terapije in regresije pri Zaghetu so me dokončno pripeljale na pot duhovnega iskalca in raziskovalca.

Nekaj let kasneje je vstopil v moje življenje Vili Ravnjak. Čeprav sprva nisem vedel, kakšno vlogo bo imel, sem v naslednjih letih spoznal, da je on veliki mojster in duhovni učitelj na poti mojega življenja. Najini poti sta se enostavno morali srečati, tako kot v tistem preteklem življenju pred petsto leti, ko mi je predal duhovno znanje in modrost življenja. Ob njem sta duhovnost, iskanje in poglabljanje notranjega miru postala način življenja. Skozi leta druženja z mojstrom učiteljem sem se zavedel, da je na nek način prevzel vlogo duhovnega očeta in na ta način nadomestil izgubo mojega pokojnega očeta Tomaža.

4. Ena od pomembnih postaj na tvoji poti je bila oddaja Polnočni klub. Kaj se je tam zgodilo?

Pravzaprav gre za dve oddaji Polnočnega kluba. Prva z naslovom Regresija v pretekla življenja je bila posneta leta 2009, v njej sta kot regresoterapevta nastopila Andrej Zaghet in Vili Ravnjak. Mene so povabili v oddajo kot regresiranca z izkušnjami večih regresij, ki sem jih bil v tistem obdobju deležen v Trstu pri dr.Zaghetu. In prav na snemanju prve oddaje sem spoznal Vilija Ravnjaka, ki je bil takrat že iskušen regresoterapevt in duhovni učitelj.

Druga oddaja z naslovom Ali reinkarnacija obstaja? je bila posneta 8 let kasneje, leta 2017. V tej oddaji so poleg mene nastopili še Vili Ravnjak, Vesna Božič in Jan Erik Sigdell, ki je regresijo pripeljal v Slovenijo. Zanimivo pri tem je bilo, da je bil Vili učenec njegove prve generacije regresoterapevtov, jaz pa učenec zadnje generacije, ki jo je Jan Erik poučeval v Sloveniji. Po tem je njegovo poslanstvo učiteljice regresije prevzela Vesna Božič.

Čas med obema oddajama je bila nova velika prelomnica na moji duhovni poti. Hkrati druga oddaja simbolično predstavi naju z Vesno kot naslednika dveh mojstrov regresije Sigdella in Ravnjaka.

Posnetek zaslona oddaje Polnočni klub (Ali reinkernacija obstaja?)

5. Potem si med 40. in 50. letom stopil še globlje na duhovno pot,  meditacijo in se priključil Vilijevi Duhovni šoli …

Res je. To je bilo obdobje mojega duhovnega zorenja. Vili Ravnjak je bil takrat že močno prisoten na moji poti, začel sem se močno energijsko spreminjati. Posledica intenzivnega dela na sebi je bila tretja ločitev od mame mojih dveh hčera, saj ni več zdržala v moji bližini. Najprej je postala premajhna spalnica za naju, kasneje tudi stanovanje, v katerem smo živeli. Moja velika energijska preobrazba v tem desetletju je prinesla ločitev za moj 50. rojstni dan.

Danes vem, da je bilo to veliko duhovno darilo življenja, ki mi je prineslo možnost, da se izmojstrim kot regresoterapevt in začnem deliti bogato zakladnico duhovnega znanja z drugimi. Regresoterapijo sem dokončno začutil kot poslanstvo življenja. To ni bila več samo moja pot, ampak zavedanje in odgovornost, da pomagam tudi drugim duhovnim iskalcem. Ponovno sem se zavedel tudi, da je sprememba je edina stalnica v življenju.

6. Eno od težjih poglavij v tvojem življenju je bil covid. Kako si ga doživel?

Jeseni 2021 sem se okužil. Sprva je izgledalo kot navaden prehlad, a hitro sem pristal na intenzivnem oddelku. Pljuča so bila hudo prizadeta. In v noči iz 5. na 6. november sem doživel nekaj, kar imenujem temna noč duše. Lebdel sem med zavestjo in nezavednim, ob meni pa so bili angeli – zemeljski (zdravniki, sestre) in duhovni (Vili Ravnjak). Moje telo je bilo izčrpano, a moja duša je bila mirna. Vedel sem, da bo, kakorkoli se izteče, vse dobro. In potem je prišel dotik življenja. Zjutraj sem začutil, da ostajam – da nadaljujem pot.

Od takrat vem, da mi je vsak dan podarjen. Spoznal sem krhkost življenja, moč hvaležnosti in ponižnost pred skrivnostjo bivanja. Če bi takrat odšel, bi dopolnil enako starost, kot jo je moj pokojni oče ob odhodu. A mi je bilo namenjeno ostati.

7. Kako te je ta izkušnja spremenila?

Naučila me je, da nič ni samoumevno. Vsak vdih je darilo, prvi vdih simbolično predstavlja začetek življenja in zadnji izdih zaključek poti. Ko sem po treh tednih znova zadihal brez kisika, sem jokal kot otrok. Imel sem občutek, da sem se znova rodil. Vse, kar je bilo prej samoumevno, je dobilo novo dimenzijo.

Zavedel sem se tudi, da nas težke preizkušnje oblikujejo. Smrt ljudi okoli mene v bolnici, delo medicinskega osebja, izčrpanost, pa vendar predanost – vse to me je učilo ponižnosti in sočutja. Čeprav se smrti nikdar nisem bal in sem jo jemal kot del prehoda, sem se ob tej izkušnji osvobodil številnih nepotrebnih strahov, ki sem jih nezavedno nosil v sebi. S prehodom skozi smrt sem se globoko notranje osvobodil.

8. Če greva k tvojemu poslanstvu: kaj je danes regresoterapija zate?

Z očmi regresoterapevta vidim regresijo kot globljo analizo razumevanja življenja vsakega posameznika. Tesno je povezana s pojmoma reinkarnacije in karme in se dotika temeljnih vprašanj: Kdo sem? Kaj sem? Zakaj sem?

Regresija nas popelje korak bližje k odgovorom na naslednja vprašanja: Zakaj se dogajajo »udarci usode« v naših življenjih? Ali trpimo brez razloga? Zakaj v naša življenja morajo vstopiti določeni posamezniki, partnerji, otroci? Zakaj tako veliko ljudi živi neuresničene in neizpolnjene partnerske odnose? Kaj nam želi sporočiti bolezen? Zakaj morajo nekateri posamezniki skozi izkušnjo zlorabe? Od kod izvira nizka stopnja samospoštovanja? Zakaj se nam v življenju ponavljajo določeni vzorci znova in znova? Kakšna je pravzaprav naša karma?

Regresijo z regresoterapijo vidim kot potovanje v neznano območje podzavesti, kjer je priporočljivo, da se mu čim bolj prepustimo. Na ta način bomo dosegli številne notranje uvide, se razbremenili starih čustvenih vozlov, vzorcev, zamer, strahov, ter zelo verjetno precej spremenili pogled na življenje in smrt ter namen našega bivanja.

REGRESOTERAPIJO, ki jo izvajam, danes vidim kot duhovno zdravljenje na ravni duše.

Vir fotografije: https://www.facultyfocus.com/articles/effective-classroom-management/using-the-labyrinth-as-a-self-care-tool-for-university-students/

9. Večkrat omenjaš bolečinsko jedro in karmo. Kaj to pomeni v praksi

Z regresijo se prebudijo določene plasti naše psihe, ki bi jih lahko imenovali »spominske sledi prejšnjih življenj«. Regresijsko »potovanje v preteklost« nas pripelje do pra-vzorcev karme, ki zaznamuje krajša ali daljša obdobja našega sedanjega življenja. Z regresijo v pretekla življenja posamezniku omogočimo prepoznavanje vzrokov lastne usode in vpogled v celostno dogajanje, povezano s sedanjimi življenjskimi okoliščinami. Preteklost namreč odkrivamo zato, da bi se je osvobodili, ter da ne bi več določala naše sedanjosti in vplivala na prihodnost.

Z leti delovanja kot regresoterapevt sem razvil nove tehnike regresoterapije, ki omogočajo regresirancem ozaveščanje, prepoznavanje in oddajo lastnih čustvenih vzorcev. Na ta način se pri posameznikih zdravi in zmanjšuje čustveno bolečinsko jedro, ki je prisotno v vsakem od nas. Regresirancem pomagam tudi pri prepoznavanju, ozaveščanju in oddajanju družinskih karmičnih vzorcev, ki se običajno vlečejo skozi več generacij. Osvoboditev bremen preteklosti omogoča posameznikom v večji meri živeti svojo pot in resnico sedanjosti.

10. Ljudje pogosto pridejo z zelo konkretnimi težavami: partnerskimi odnosi, boleznimi, trpljenjem … Kako jim regresija pomaga?

Veliko ljudi živi neizpolnjene odnose. Pogosto zato, ker jih veže karmični konflikt iz prejšnjih življenj. V regresiji se to razkrije, v kolikor pride do sprave in odpuščanja to človeka notranje osvobaja. Na ta način se lahko odpre pot v nov odnos ali v globljo povezanost s sedanjim partnerjem. V regresiji ozaveščamo tudi način našega čustvovanja, spoznavamo čustvene vzorce, pričakovanja, vzorce naših staršev in prednikov….

Podobno je pri boleznih in trpljenju. Bolezen ni kazen, ampak učiteljica, ki nosi sporočilo, da morda nekaj delamo narobe. Pogosto nas ustavi, da se lahko globlje ozremo vase. V regresiji skušamo ugotoviti, katero lekcijo bolezen nosi, kaj nas uči ta izkušnja, kaj smo delali napačno na naši poti, kaj moramo spremeniti….

Regresoterapija, ki jo izvajam, je pravzaprav globok pogovor regresiranca z najvišjim nivojem svoje duše, ki je večinoma zelo blagodejen. Bistvo je v ozaveščanju prehojene poti posameznika, njegova spoznanja pa so tista, ki prinašajo modrost v življenje in ga osvobajajo napačnih prepričanj in iluzij.

11. Če bi moral povzeti najvišjo lekcijo življenja - katera bi bila? Kaj bi položil v srce mojim bralcem?

Pri našem bivanju na Zemlji, kjer igramo v naprej določeno vlogo je pomembno, da čim večkrat prisluhnemo šepetu duše, našemu notranjemu glasu, ki nas skuša usmerjati skozi intuitivne zaznave na poti življenjskih preizkušenj. Takrat, ko to narekujejo okoliščine je zelo pomembno, da se postavimo zase in ne dovolimo, da bi kdorkoli teptal naše dostojanstvo, ter nam škodoval. Brezpogojna ljubezen se najprej začne z ljubeznijo do sebe in predstavlja hrano za našo dušo. Šele ko v celoti sprejmemo sebe takšne kot smo, ne glede na okoliščine v katerih se nahajamo na naši karmični poti, lahko potem skušamo sprejeti in razumeti tudi druge ljudi. Vsak izmed nas mora prehoditi sebi lastno pot, ki nas bo obogatila za nove izkušnje in spoznanja.

Roman, hvala ti za pogovor, predvsem pa za iskrenost in modrost, ki si jo delil z menoj in z bralci. Vem, da bodo mnogi v tvoji zgodbi našli pogum in navdih za svojo pot.

Dragi bralci vam pa hvala, ker ste prebrali ta intervju. Naj vam bodo Romanove besede opomnik, da življenje ni naključje, ampak pot, kjer ima vsak korak, vsaka izkušnja svoj namen. Ne pozabite: sprememba je edina stalnica na poti življenja in samospoznavanja.

 

Vir fotografije: https://stock.adobe.com/search?k=ocean+horizon+sunrise&asset_id=313560286